Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Danes 50. rojstni dan praznuje dekle, ki ima zasluge za prvo kolajno z zimskih olimpijskih iger v samostojni Sloveniji. Alenka Dovžan je imela takrat na vrhuncu svoje kariere komaj 18 let, danes pa z možem Edvinom uspešno vodi gostišče na Jesenicah ter v športnih karierah spremlja svoja otroka. V pogovoru za Sportklub smo obujali spomine in od Gorenjke izvedeli ogromno anekdot.
Pisalo se je leto 1994, Slovenija je bila na sveže samostojna, a so bile to vseeno že druge zimske olimpijske igre, na katerih so naši športniki nastopali s Triglavom na grbu.
In potem se je zgodil tisti čarobni 21. februar. Alenka Dovžan je z odličnimi nastopi tisto zimo močno opozorila nase, tako nenadoma izpolnila normo za nastop v Lillehammerju, da ji reprezentanca niti vse opreme za na pot ni uspela zagotoviti. Pri 18 letih je nekdanja telovadka izpolnila svoje želje, pa tudi sanje marsikaterega športnega navdušenca v Sloveniji.
Po solidnem smuku in dveh zelo dobrih slalomskih tekih se ji je na koncu izšlo za bronasto kolajno, ki jo še dandanes skrbno hrani doma v posebni omari. Pet dni kasneje ji je z bronom na olimpijskem slalomu med instant ikone slovenskega športa sledila še velika prijateljica iz reprezentance Katja Koren.
Danes 50-letna Gorenjka je v obsežnem pogovoru za Sportklub med drugim dejala, da se tisti dogodki zdijo kot iz pravljice, današnje alpsko smučanje je s tedanjim profesionalizmom neprimerljivo, svoje kolegice iz reprezentance ima še zdaj za “sestre”, dotaknili pa smo se tudi nepopustljivosti Lindsey Vonn ter nedavne smrti Nataše Bokal.
INTERVJU, ALENKA DOVŽAN
Vašo kariero nekako vedno povezujemo s tistimi čarobnimi olimpijskimi igrami v Lillehammerju. Bilo je res pravljično.
Da. Če primerjam z Naganom in Salt Lake Cityjem, so to daleč najbolj prijetni spomini na ZOI. Neprimerljivo! Take igre bi morale biti vsakič, a se je svet žal tako spremenil, da tega ne bo več.
Čestitke za napolnjenih 50 let. Od Lillehammerja mineva že 32 zim. Kako danes gledate na tiste čase?
O tem malce pogosteje razmišljam samo na vsaka štiri leta, ker me na to spomnite vi, novinarji, drugače pa je moje življenje tako zelo pestro, da se na to pač z mislimi pretirano ne vračam. Družina, otroci, posel …
Dobro, ampak srce vam pa vseeno zaigra, ko sanjarite o tisti zimi 1994.
Da, seveda! Vesela sem, da so ZOI spet nekoliko bližje. To so avtohtone igre, kakršne bi morale biti vedno. Nagano in Salt Lake City sta izgubila čarobnost. Na Japonskem so bile 300-kilometrske razdalje, v ZDA pa je bilo ravno po napadu 11. septembra vse zelo strogo varovano in sploh ni bilo občutka, da gre za nek športen dogodek. Saj zato se pa reče, da so to igre – športniki, tudi iz različnih panog, se morajo družiti med sabo, se imeti lepo, se spoznavati, se fotografirati. V Lillehammerju smo bili čisto vsi športniki stanujoči v olimpijski vasi. Samo Alberto Tomba je imel najeto svojo hišico, ostali pa res vsi v vasici. Spomnim se princa Alberta Grimaldija, ki je takrat za Monako vozil bob. V jedilnici je prisedel k nam in dejal, da navija za Slovenijo, ker smo tudi mi tako majhna država.
V Naganu 1998 tega ni bilo več?
Ne. Po prihodu v olimpijsko vas smo tam spale le eno noč, nato pa odšle v neko kočo ob smučišču. Morate se zavedati, da o Lillehammerju najbolj izbrano govorijo tudi tisti, ki sploh niso dobili kolajne. Na otvoritveno slovesnost smo šle peš, ker je bilo to le dva kilometra stran. Sneg, idilična vasica, gostoljubni Norvežani.
Ste imeli v olimpijski vasici “cimro”?
Ne. Bila sem sama v sobi z okencem in posteljo, niti omare nisem imela, stranišča pa so bila skupna. V Skandinaviji imajo take majhne hišice, kot v kakšnem vikendu. Zdaj prebiram, da se nekateri pritožujejo čez nastanitev na ZOI v Italiji. V mojih tekmovalnih časih se v takšne zadeve nisi poglabljal, temveč si stvari enostavno sprejel. Sem se spraševala, ali je to normalno, da se 12 ur peljemo s kombijem? Nisem. Potem pa leta kasneje prebirala, da Marcela Hirscherja naokoli peljejo s helikopterjem. Stvari so šle v skrajnosti, šport je postal biznis.
Če spomin ne vara, ste takrat ob prihodu v cilj drugega slaloma kombinacije na igrah 1994 odkimavali, pa čeprav ste pred konkurenco ustvarili več kot dve sekundi zaloge. Zakaj?
Zdelo se mi je, da ne bo dovolj. To je bila izjemna generacija smučark, ki so vozile vse discipline, in po smuku je bilo kar ducat tekmovalk, ki smo imele povsem realne možnosti za medaljo. Na vrhu je bila za menoj še Italijanka Morena Galizio, specialistka za slalom. K sreči je storila majhno napako in zaostala.
Nacionalna televizija hrani tudi arhiv posnetka, kako se s Katjo Koren v izteku stisneta in, še v športnih čevljih, skupaj objeti padeta na sneg.
To je bilo pa po slalomu, ko je ona vzela bronasto kolajno. Ko to gledam za trideset let nazaj … z današnjim stanjem težko povlečemo neke vzporednice.
Največja razlika med Cortino 2026 in Lillehammerjem 1994 je, če se nekoliko vrneva na prvotno temo, kot neka zimska pravljica. Danes je to ena navadna industrija športa.
Bolje ne bi mogli reči. Še ta anekdota. Ko smo trenirali pred eno od sezon, je šla reprezentanca v avstrijski Pitztal, bogu za hrbtom. Tako nas je zamedlo, da štiri dni nismo mogli niti iz hotela. Kondicijo smo opravili kar na stopnicah hotela, televizije ni bilo, kakšni mobilni telefoni neki?! V trafikah smo pokupile vse trač revije in jih prebirale, veliko smo tudi kartali. Takrat sem si prvič v karieri rekla: kaj mi je le tega treba?
Katja in vi, potem pa še Urška Hrovat, Špela Pretnar in druge vražje Slovenke. Take kolegialnosti ni več. Zdaj vsak gleda le še nase.
Da. Takrat smo bile vse del ekipe. dihale smo kot eno. Danes je vse bolj podobno kot v tenisu. Vsaka ima svojo ekipo. Sploh ne vem, ali je kje tako organizirano, da je reprezentanca res kot ekipa z istimi trenerji, vsaka ima svojega fizioterapevta. Vsi smo bili dokaj podobne starosti, tudi fantje v reprezentanci, bili smo homogena enota. Tista generacija je bila tako zelo uspešna tudi zato, ker smo imeli edine vzornike v smučanju, Bojana Križaja in Matejo Svet. Saj smo vsi le to gledali po televiziji. Ni bilo tako široke izbire športov, kot jo imajo otroci danes. Jasno je bilo, da boš smučal: v naših koncih je bilo od decembra do marca do meter in pol snega. V razredu je bilo vedno vsaj pet otrok, ki so resno smučali.
Ali pa igrali hokej.
Drugega res ni bilo! Slovenci se bomo morali sprijazniti, da smučarija ni več tak magnet, kot je bila za nas včasih. V 90. je imel vsak letnik eno vrhunsko tekmovalko. Špela je bila 1973, Urška je bila letnik 1974, Mojca Suhadolc in Katja 1975, jaz 1976, potem pa Špela Bračun 1977. Toliko enega talenta … iluzorno je pričakovati, da bo še kdaj tako. Otroke danes starši vpisujejo v panoge, ki so lažje dostopne in prijetnejše.
“Sončke” je treba zaščititi pred mrazom.
Tako. Spomnim se, kako smo se poleti redno vozili na Mölltal, zdaj pa ledenikov ni več, zdaj se smuča že v dvoranah, arenah. No, pa saj sem imela doma tak primer. Hčerka je od 9. do 11. leta trenirala, to ni bilo človeško. Ob 5. zjutraj je vstajala, hodila na treninge v Avstrijo in ob 17. uri prihajala domov, cel dan je bila na sendvičih. V mojih časih so te prišli iskat v šolo, smučali smo v bližini, doma si bil ob normalnih urah. Niti šola ni trpela. Zdaj je pa tako, kot bi se ukvarjal z deskanjem na vodi – voziš se daleč stran. Pa višinske priprave, pa v Čile za tri tedne … alpsko smučanje je za ženske krut šport. Dokler si otrok, ti je vse super. Trenerji so šli za uro na pivo, dobile smo prosto in se recimo peljale po gozdu. Dandanes otroci na smučeh sploh ne morejo biti več otroci, ni igre, ni veselja, le še “dril”, otrok je projekt.
Včasih si je verjetno še kdo po tekmi prižgal cigareto. Danes, ob tako zahtevni konkurenci, ko odločajo nianse, je treba biti pa noro strog do sebe, večkrat na dan trenirati, če seveda želiš uspeh.
Italijanska, avstrijska in švicarska smučarija so dober primer. V teh treh državah se z alpskim smučanjem ukvarjajo zgolj in samo tisti otroci, ki so doma iz alpskih turističnih središč in jim je smučišče njihov “peskovnik”, njihovo dvorišče. No, pa saj niti meni smučanje ni bilo v prvotnem načrtu. Po srednji šoli sem želela oditi na študij v ZDA.
Kako se je potem zgodba zavrtela?
Postala sem neverjetno dobra že zelo zgodaj. V sezoni 1993/1994 sem si rekla, da želim na mladinsko svetovno prvenstvo, prišel pa je december in 5. mesto v Flachau ter nato januarja še zmaga v Cortini. S tem sem izpolnila olimpijsko normo. To je tudi OKS in vodstvo reprezentance nekoliko presenetilo, saj zame v Lillehammerju sploh ni bila pripravljena oprava.
Kako mislite, ni bila pripravljena?
Improviziralo se je. Dobila sem same prevelike obleke. Na slovesnost ob podelitvi kolajn za nastop v kombinaciji sem šla s konkretno prevelikim krojem, klobuk mi je pa nekdo posodil, ker je bil moj konfekcija 55. Če si pokrivala ne bi izposodila, bi morala iti z ogromnim klobukom, v katerega mi je mati našila gobice.
(smeh) Tistih oprav se pa spomnim. Celotna reprezentanca je bila na slovesnostih oblečena, kot da ste detektivi, z jopiči in klobuki.
Oblekla nas je Mura, nekaj oprav je prispeval poslovnež Walter Wolf. To so bili drugi časi, vse je bilo bolj prosto, ne tako zelo strogo urejeno kot danes.
Otvoritvena slovesnost, Lillehammer 1994:
Pa si sploh vzamete čas in pogledate kakšno tekmo alpskega smučanja?
Če sem ravno doma in res nimam drugega dela, si jo. Ampak ne bom si pa dneva organizirala tako, da bom za TV sprejemnikom, imam preveč drugih opravkov. Pogovarjam se s trenerji, tudi v tujini imajo velike težave mlade zvabiti v alpsko smučanje. Mladine ne zanima to garanje, odpovedovanje, sedem mesecev garanja na pripravah za štirimesečno sezono. Ko se začnejo FIS in celinske tekme, jih največ odpade. Raje se odločajo za smučarske šole in tam poučujejo. Bodimo realni, v smučariji ni spet toliko denarja, tako da … Če ne delaš zadeve s srcem in imaš do tega res veliko veselja, se ti ne splača. V Sloveniji imamo težave z majhnostjo, tržno nisi ravno zanimiv. Večino otrok “pohrustajo” moštveni športi, sploh v konkurenci fantov.
Svoje je včasih prispevala še kultna oddaja Podarim-Dobim.
No, seveda. Bi pa sama izpostavila še en dejavnik: včasih je imela skoraj vsaka vasica svoje smučišče z žičnico. Po šoli si šel na hrib smučat, vozovnice so bile napol zastonj. Zakaj? Ker so naprave izdelala podjetja za delavski turizem. Te vlečnice so tovarne naredile za svoje delavce. Tržič z Zelenico, Bled je imel Zatrnik, pa na Jesenicah Španov vrh. Zdaj pa niti snega ni več toliko, kot ga je zapadlo nekoč.
Sina še zanima nogomet?
V Domžalah se je zgodilo, kar se pač je. Imel je možnosti za odhod v tujino, a smo se po nasvetih odločili, da naredi pol koraka nazaj za kasnejša dva naprej, odšel je v Triglav Kranj. Pozna trenerja, ki je bil prej pri mladincih Domžal, videli smo potencial kluba. No, glede nogometa imam svoje mnenje …
Povejte več.
To sploh ni šport oziroma je, ampak nima nobenega koncepta … Tovarna. Ogromno je dejavnikov, na katere sam kot športnik nimaš vpliva.
Agenti in trenerji v ospredje potiskajo svoje igralce. Verjetno ste mislili na to in na ošabno vedenje kakšnih pijanih staršev na tribunah?
Da. Mafija, to je takšna “kuhinja”. No, pa da ne bo vse samo črno, tudi v nogometu sva uspela najti kakšne starše, ki so v redu. Spoprijateljili smo se in imamo še zdaj stike.
Hči je izbrala atletiko?
Res je. Pred kratkim je dosegla normo za mladinsko EP do 18. leta starosti, skok v daljino. Reprezentanca jo je vzela na člansko tekmo v Beograd, kjer je potem skočila osebni rekord 6,06 metra, bila je presrečna. Trenutno je državna prvakinja v skoku v daljino do 18. leta. Z možem potem takole izkoristiva priložnost, da sina in hčerko spremljava na tekmovanjih. Veliko raje grem na miting atletike kot pa na nogometno tekmo.
Hči Nika:
Javnost se je glede Lindsey Vonn razdelila. Kako vi vidite ta njen nesrečni primer?
Obsojam je ne, ker sama najbolje ve, kaj se ji dogaja v glavi. Odvisno je tudi od tega, kakšne so prioritete in pogled na življenje. Malo je kriva ameriška zmagovalna miselnost, se mi pa pojavlja vprašanje: Kaj jo žene, da gre počet nekaj tako ekstremnega? Da pri teh letih nimaš nobenih ambicij in želja. Očitno nima niti neke želje po materinstvu, smučanje je vse, kar ima. To jo tako osrečuje, da bo za uspeh naredila vse. Iskreno me ne bi presenetilo, če se čez leto in pol spet vrne v karavano. Konec koncev naj svoje telo vsak upravlja sam, kot se mu najbolje zdi prav.
Nekatere športnike je strah, kaj bo po karieri.
Sama imam povsem drugačno zgodbo. Že med kariero sem si skušala postlati za čas, ko odneham. Poleg tega v športnih ritualih nisem uživala. Ta rutina – vsak dan splaniran do potankosti – me je začela dušiti. Vstati takrat, zajtrk takrat, ogled proge takrat. Kot da smo roboti. Vsak mesec v letu isti hotel … Deset let isto! Začelo mi je presedati, bilo mi je nezanimivo.
Razlog?
Izhajam iz gimnastike, to je bil moj prvi šport, pa atletika. V alpsko smučanje sem resno vstopila šele pri enajstih letih. To pomeni, da sem poleg smučanja videla še ostale stvari. Pri dekletih, ki od 3. leta starosti le smučajo, drugega sploh ne poznajo. Pomemben dejavnik je tudi to, ali imaš partnerja. Z Edvinom (op. a.: hokejist Edvin Karahodžić) sva bila skupaj od mojega 18. leta. Obljubila sva si, da bova šla na svoje. Ne predstavljam si življenja, v katerem delam od 7. do 15. ure in sem čez konec tedna prosta.
Odprla sta restavracijo.
Da, že nekaj časa vodiva restavracijo Ejga na Jesenicah, ukvarjava se tudi s cateringom, zrasel je majhen hotel. Najbolj všeč mi je, da imam kot podjetnica vse vajeti v svojih rokah. Z glavo na koncu kariere nisem bila več pri stvari, ker zadeve niso bile le od mene odvisne. Po naravi sem realist. So mi rekli, naj bom bolj optimistično naravnana. Veste kaj, med optimistom in sanjačem pa znam ločiti. Glede gostišča pa takole: imamo odlično ekipo s pravim vzdušjem, zato so tudi rezultati dobri.
Izzivi?
Predvsem uživati, rada bi imela kakovostno življenje. Tudi to je botrovalo mojemu zgodnjemu zaključku z alpskim smučanjem. Imela sem domotožje, 200 dni na leto sem bila zdoma. Takrat ni bilo mobilnih telefonov. Če sem želela poklicati domov, sem morala na recepcijo hotela in sem se z domačimi na dan slišala po tri minute.
Vam je uspelo tik pred njeno smrtjo govoriti z Natašo Bokal?
V njenih zadnjih tednih smo jo doma in v bolnišnici redno obiskovale, najbolj se je angažirala Špela Pretnar. Taka generacija, kot smo bile me, je ni in je ne bo. Skoraj vsak dan se slišimo, ta skupina deklet je povezana tako tesno, kot da smo sestre. Lahko se tudi pol leta ne slišimo, pa bo po tem obdobju odnos med nami isti. Ena o drugi vemo vse. Nismo bile take sorte športnice, da smo šle po treningu domov. Ali pa primer: ena je zmagala, drugi je šlo slabo, potem pa sta bili skupaj v isti sobi. Veliko smo dale skozi. Hitro smo morale odrasti.
Ker ste morale!
Danes imajo smučarke na voljo svojega trenerja, kondicijskega trenerja, maserja, serviserja, psihologa in še in še. Me smo imele v sobah šivalni pribor, da smo si popravile kombinezon ali našile sponzorja kar same. Imele smo enega trenerja za tehnične discipline, enega za hitre discipline, plus glavnega trenerja reprezentance in njegovega pomočnika. Serviser je bil za vsa dekleta isti. Če bi bila zdaj mlada, ni možnosti, da bi bila alpska smučarka. Pač nisem tak človek, da sem v sobi sama.
Ste za abrahama že prejeli kakšno darilo?
Najlepšega so mi že 15. januarja pripravila prej omenjena dekleta, za vse skupaj je vedela tudi Nataša. Mož Edvin mi je dejal, da imava na Brniku nek sestanek za catering storitve našega podjetja. Ko sem prišla na letališče, so me tam Špela Pretnar, Urška Hrovat in Špela Bračun čakale s potovalkami ter dejale, da gremo v Carigrad. Vse so zorganizirale že dva meseca prej, mož mi je vse spakiral in jim predal prtljago. Tako sem se tresla, da so skoraj reševalce poklicali (smeh).
Kje imate shranjeno bronasto olimpijsko kolajno?
Doma, na eni izmed polic. Ta olimpijska kolajna je delo vseh tedaj prisotnih. Takrat so bili posebni časi, zaradi nedavne osamosvojitve smo bili blazno ponosni. Pogrešam, da bi Slovenci malo bolj skupaj držali, tako kot smo mi takrat.
Verjetno ne le smučarji med seboj …
Ne, ne! Tudi v ostalih športnih panogah, še bolj pa kot družba, v bistvu na vseh področjih. Slovenci smo preveč nagnjeni k temu, da tujce gledamo z velikimi očmi, svojih ljudi pa ne znamo ceniti.
Bonus video:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje